Poznorimska vojska

RIMSKI VOJAK NA OBRAMBNEM ZIDU

Oprema rimskega vojaka, kot jo poznamo iz številnih dokumentarnih serij in filmov, se razlikuje od poznorimske vojaške uniforme, ki so jo nosili vojaki na obrambnem sistemu claustra Alpium Iuliarum. Zakaj je tako?

V 3. in 4. stoletju se je rimska vojska največ borila v državljanskih vojnah in proti vdirajočim ljudstvom. To je vojaške vrste močno razredčilo, zaradi česar je obramba utrjenih položajev postala veliko pomembnejša kot pa neposredne bitke. Število vojakov v legijah se je zmanjšalo, verjetno celo na četrtino, na vsega 1000 vojakov. Med svoje vrste so morali sprejemati tudi vse več tujih najemnikov. Vsem omenjenim spremembam sta se prilagajala tako vojaška oprema kot način bojevanja. Velika vojska je bila zbrana le ob večjih bitkah ali na pohodih, sicer pa so prevladovale manjše, hitre enote. Te so napadale bliskovito, da bi čim prej uničile nasprotnike. Takšen način vojskovanja je postavil temelje tudi za srednjeveško bojevanje.

V 3. in 4. stoletju je bil rimski vojak v legiji veliko bolj izpostavljen. Strnjene vojaške vrste so med bitko pogosto razpadle, vsak vojak pa se je boril bolj samostojno, čemur je bila prilagojena tudi njihova oprema. Vojaška uniforma ni bila več enotna, saj so vse številčnejši tuji najemniki s seboj prinašali vedno več svoje opreme in orožja.

V 3. stoletju so rimski vojaki vse pogosteje nosili okrašene tunike z dolgimi rokavi. Preko njih so si nadeli luskast oklep ali verižno srajco. Že konec 2. stoletja so odprte vojaške sandale zamenjali zaprti čevlji ali škornji. Ti so bili predvsem priljubljeni pri vojakih, ki so bili nastanjeni na severnih območjih imperija. Do 4. stoletja so povsem običajen del vojaške uniforme postale tudi dolge hlače.

Oficirska čelada je bila pogosto okrašena z dragimi kamni. Ščit za nos se je pojavil šele v 4. stoletju. Taka čelada je nudila dobro zaščito, vendar je poveljnik v njej slabše slišal. Značilen meč rimske vojske gladij (gladius) je v 3. stoletju zamenjala spatha, daljši železen meč, ki so ga do tedaj imeli le konjeniki.  Prav tako kot ščit je vojaku omogočal bolj samostojen boj. V 4. stoletju ščiti niso bili več kvadratne oblike, pač pa ovalne. Tako so bili okretnejši in vojakom omogočali bolj samostojen boj. Namesto tradicionalnih dolgih kopij (pilum) so v poznorimskem času začeli uporabljati različne vrste sulic. Najpogostejše so bile preprosto oblikovane sulice.

Novost v oborožitvi je bila plumbata, s svincem obtežena 50 cm dolga puščica, kakršne so vojaki nosili nameščene na notranji strani ščitov. Metali so jih z roko, zelo učinkovite so bile celo na razdalji preko 60 m. Verjetno so bile z njimi oborožene le elitne vojaške enote.

Zabavna dejstva

Federati (foederati) so bili posebna enota tujih, barbarskih vojakov v poznorimski vojski. Najpogosteje so bili pripadniki različnih gotskih plemen, ki so se borili v skladu s svojimi vojaškimi navadami in pod lastnim poveljstvom.

Rimski vojak je na vojaškem pohodu vsak dan s seboj prenašal 30–50 kg opreme. Ali ste vedeli, da tudi danes vojak s seboj nosi približno enako breme?